Nežno stopam po začrtani poti.

Žametna trava boža moja stopala

in v meni prebuja občutek sreče.

Stopam čisto na rahlo,

da trave preveč ne potlačim.

V bistvu stopam previdno

in tiho kot mačka,

ki zalezuje svoj plen.

Moj plen je lahkotnost življenja,

so trenutki sreče,

ki jim sledim prav do konca poti.

Na koncu poti ni vedno tega,

kar pričakujem,

je  vedno kaj drugega.

Če bi za prehojeno pot dobila nagrado,

bi postalo nezanimivo,

pričela bi se dolgočasiti.

Tako pa se vedno znova in znova veselim……

življenja.

darjapeterin