ulica se še spominja imena,
a hiša je pozabila moje korake.
vrnil sem se z rokami polnimi vprašanj,
nekaj modric izbrušenih v modrost
& brez sape od vzpona let -
a doma ni bilo več.

samo trava zdaj,
plevel kot pijani preroki v vetru,
poštni nabiralnik zgnil v spomin na pisma,
ki nikoli niso bila poslana.
nekje je pes lajal
na duha
ki je nosil mojo obliko.

a to ni tragedija.
ne danes.
ker sem stal sredi odsotnosti
in nisem padel skozi.
ker je tudi luknja v svetu
na nek način odgovor.

spomnil sem se zvoka smeha
ki je odmeval od kuhinjskih sten,
kako so tla stokala
v mrtvi noči,
pripovedovala svoje zgodbe.
zdaj jih ni več -
a zdaj jih nosim jaz
kot ogenj v žepih.
topel.
ne peče.

ljudje mislijo, da se vrneš,
da najdeš, kar si izgubil,
a ne.
vrneš se,
da vidiš, kaj je zraslo
na tistem mestu.

in tu -
regrat se bori s pločnikom.
otroški ris z barvnimi kredami bledi na robniku.
veter
še vedno pozna moje ime.

nasmehnem se kot norec, ki ve preveč,
in odidem,
lažji kot sem prišel.

Hors