En ravbar brez posluha

zapel je pred sodnijo

kam skril je hlebec kruha,

kam srebro in zlatnino.

Gosposka vzdolž tribune

nakrat na noge vstane,

vtem rabelj v vedro pljune

in glav′co preč mu vzame.

Potem so šli do mesta,

kjer tat je skril tatvino,

k zemljanki, kjer je često

prespal pokrit z ovčino.

Res našli v tej jazbini

plesniv′ so hlebec kruha,

o srebru in zlatnini

pa duha in ne sluha ...

Matej Krevs