Vidiš lahko obrise smisla v izložbi svojih življenj;
tistega globokega smisla,
ki greje v mrazu in hladi v vročini;
ki ga vdihneš kot svežino julijske zore
in s katerim izdahneš težo stoterih neživetih obstojev.
Ampak nikjer ne najdeš vhoda v to trgovino.
In zunaj ni nikjer prijazne prodajalke, da bi vabila s popusti 
in čakala, da gre domov po svojo človeškost.
S prsti upajoče slediš gladkemu steklu, mirno in skoraj brez opotekanja.
Globoko gledaš preko svojega prosojnega odseva.

Vse to vzneseno hrepenenje nosiš v sebi.

Skalo samouresničitve rineš naprej z vsakim korakom
po popolni ravnini spokojnih tlakovcev.
Ampak zgrešil si ulico v času in v prostoru ...
Iz žepa se ti sipa siv pesek in pušča sipine za teboj. Kako lahko rastejo tako hitro?
Ali nisi prebral drobnega tiska na pogodbi, ki si jo sklenil pri sedemnajstih?
Ali res ni nikjer informacij za eksistencialne turiste s premajhnimi nahrbtniki?
Koliko je tvoje poti tvoje?

sivi veter