Srce mi vzdrhti,
ko ujame me pogled tvojih oči.
V njih sem ujet – odvisnik noči,
ki jih tvoja lepota tke brez meja.

Vprašam se – ali sploh je moč verjeti,
da zna narava tako popolno oblikovati?
Kot da je čudež sama,
iz čiste resnice in nežne prevare.

So umetnost – divje, pristne in čiste,
kot da bi v njih dihala pravljica skrite resnice.
Bogate so, vredne zaupanja,
v sefu srca zaklenjene – dragocena straža.

V njih živi milina, globoka kot morje,
a potopiti se vanjo – pogumno dejanje.
Obrvi, temne, goste, očarljive,
kot vrvi me vlečejo – mehke, silovite –
v nebesa, kjer večni so dnevi rajske topline.

Nasmeh jih nežno krasi,
in v hipu veš –
v pravljici si.

Oh boy, ali sploh veš, kje si?
V tebi ni tistih pravih stvari,
da bi ljubil to zgodbo,
ki zanjo nisi bil nikdar rojen.

A zrasel bo cvet,
in v meni –
bo živel njen svet.

Sandi iler