Pogled dvignem kvišku,

uzreti Sonce upajoč.

Obtičim v preblisku,

temno morje vzame mi moč.

Poslednjič vdihnem,

zalijem si svoja dihala.

Iz čiste groze kriknem,

se agonija sploh bo kdaj končala?

Ta voda me s smrtjo opija.

Naprezam se, iščem izhod.

Ne vidim več sončnega sija,

globina moj večen bo grob.

Zdaj se spokojno poslavljam

od življenja bolesti in uteh.

S koncem sprijaznjen se utapljam,

utapljam se v njenih očeh.

Vitjan