S prsti sledil sem vzorcem, grobim in finim,
izpod drsečih prstov se tihe zgodbe vame prelivajo,
povezana srca silnih gozdov pod nebesom milim,
v zgodbah odmevi so smeha, joka in bolečine.

Oh, moč, ki so jo nekoč nosile te deske,
od sončne toplote do zimskega bučanja,
priča so minljivega časa, hkrati nežne in krepke,
s svojo mirnostjo mi srce razganja.

Ko sem stal tam, izgubljen v mislih,
razmišljam o bitkah, ki so jih izbojevali,
premišljeval sem o teži tega, kar se skriva za nami,
zgodbe so v nas, ostale so neomejevane.

Vrata so bila zaklenjena, a z obetom,
z vsakim vdihom sem čutil ključ,
kajti v srcu, kljub tesnobi, je vabilo,
ki vabi, da na nek način odprete ta vrata.

Vabilo k potovanju, onkraj tega kar lahko vidijo oči,
k sprejetju preteklosti in osvobajanju duše.
Kajti življenje je platno, hkrati raztrgano in čisto,
ko se vrata odpro ponudijo priložnost vztrajnim.

Tako sem stal ob hrastu, z globokim spoštovanjem,
ob mostu med svetovi, kjer odmevajo odmevi.
Sanjal sem o trenutkih, ki se še lahko zgodijo,
za težkimi vrati, ležijo neizmerne dogodivščine.

Tomaž Jevšenak