nebogljeni spanec

poraja pesem

blagozvočja siren

te sidrajo

v moje notranje pokrajine

iz globin prebujena ženstvenost

te hrani z velikodušnim sprejemanjem

in napaja z milino

odrešilne brezpogojnosti

sinkope pranapeva

se barvajo v iskrivo belino snega

v igrivo modrino morja

drsijo v dotiku

stanovitne kamnine

po neshojeni in vijugasti poti

navkreber

do reber osrednje ladje

svetega Nikolaja

na katerih utrujeno

slonijo trpeče podobe

ko me v prebujenju

tujo neznanko

puščajo najbližji

za seboj

fionapanmor