Ko se naju dotikaš,
ko skozi okno vzdihov
sprejmeš najine korake,
se v preddverju ves leskečeš,
kakor da otroci rišejo nasmehe
preko tvojih sten.
Stopnice so vreteno,
prepleteno iz skritih misli,
drug drugemu poslano
za obredni vstop.
In sobe z napojenimi spomini
se kakor ptice odprtih kril
prevračajo v najino kri,
da topla sapa iz nje
se kakor mlado jutro
preceja v najine poglede,
da vsak dih postaja
mit v času,
ki tih in smel
vse nas prevara.

Andrejka