Stal sem, zjutraj, sam, pred ogledalom
z roko gladil svoje sem telesne izbokline
dotik določenih stvari me bolj kot čustvo gane
ni smisla, le trenutka čar, užitki.

Zavem se, da mi ogledala blesk, potrebna je bližina
zaprl sem oči in iz telesa v trenutku nežnega dotika
izvil se pridušeni krik je mojega užitka
omamo čutim zdaj, naenkrat, kot od marihuane.

Foton svetlobe iz notranjosti v možgane plane
jecljam, ko vid slepi mi čisti plamen
roka zadrhti in se na telesu potnem zgane
začutim, da prepoln energije sem zadrževane.

Kot vulkan, naenkrat, se sprosti vsa energija
iz mene kar naenkrat krik iz grla plane.

Tomaž Jevšenak