ki že dobro poznamo
tri strani neba,
si znamo same zanihati gugalnico in jo ustaviti,
ko imamo dovolj.
Veter pospravljamo v nedra -
zato so pobešena,
a je naročje mehkejše.
Še sprejme ljubimce, a pogosteje vnuke.
Pogovarjamo se s soncem in zvezdami,
z ribami in martinčki,
tudi same s sabo;
in kot zapuščena mlinska kolesa
se znamo vrteti v tri dni.
Včasih smo travnik, njiva, gozd,
včasih samo oddaljeni vonj
ali sled v visoki travi,
ali krohot, od katerega boli trebuh.

Za nami ostane kakšna luč prižgana
in nezaklenjena vrata;
mogoče takrat izgubljamo besede, spomine ...

In ne glede na to,
ali verjamemo v katerega od bogov
ali v reinkarnacijo
ali v nekaj desetega -
ne kregamo se več toliko z življenjem.

Čisto drugačne kot smo bile -
pa ne bomo nikoli!

nada pecavar