Zbudil se je kot slab stavek.
Brez osebka. Brez glagola.
Samo madeži.

Postelja je šepetala: Vstani.
Tla so odgovorila: Ostani na tleh.
Poslušal je oba.

Kava se je sama nalila,
nato popila njega.

Koža se mu je luščila kot tapeta,
pod njo spet še več tapete.
A nobena ni bila izvirna.

Besede so lezle iz njegovih ust.
Ena ga je ugriznila.
Opravičil se ji je.

Ogledalo je vložilo pritožbo.
Izgubil je argument.
Dvakrat.

Zunaj so ljudje hodili vzravnano.
Zavidal jim je držo.
In čevlje.

Golob je prebral njegovo pesem.
Posral se nanjo.
Kritik.

Po pošti je poslal srce.
Škatla se je vrnila prazna -
in s poštnino.

Nekoga je imel rad.
Ta nekdo mu je vrnil občutek.
V koščkih.

Njegovo pero je kričalo
vsakič, ko se je dotaknilo papirja.
Zato je kričal še glasneje.

Prijavil se je za službo.
»Pesnik,« je rekel.
Poklicali so varnostnika.

Njegova senca je dala odpoved.
Zaprosila za socialno pomoč.

Zgradil je svetišče
iz pivskih pločevink in zlomljenih verzov.
Molil ni k nikomur.

Bil je na avdiciji za pomembnost.
Pozabil besedilo.
Vseeno so ga izžvižgali.

Čas se je zložil okoli njega
kot prtiček
z gorčico in krivdo.

Drevo je padlo na njegovo stanovanje.
Zahvalil se mu je.
Končno, ločilo.

Muza je dobila službo v financah.
Se vrnila v Porscheju.
Ni mu ustavila.

Podgane so organizirale branje.
Njega niso povabile.

Tišina ga je tožila
zaradi obrekovanja.
Izgubila v pritožbi.

Poskusil je ne pisati.
A misli
so curljale iz ušes.

Star je dvajset.
Številka se smeji.
On se ne.

On je vejica
v samomorilnem pismu.
Nujna. Pozabljena.

Še vedno, se zbudi.
Še vedno, piše.
Še vedno, je absurdno.

Pesem se oblikuje,
nato razpade.
Tako kot on.

Hors