Črna harmonika poslušamo te zvečer

poslušamo te opoldne in zjutraj poslušamo te ponoči

poslušamo in poslušamo

v etru nam kopljejo grob tam bo veselo ležati

(Pavle Celjan, Polka Smrti)

V senci mengeške marele

sem rasel

ob zvokih narodno-

zabavne.

Slak je bil moj rabelj.

Avsenik moj birič.

Zaradi Alfija sem želel zapustiti Slovenijo,

ko sem bil star cc 10 let.

Sovražil sem harmoniko in ves svet.

Potem je prišla sprememba,

odkril sem klasično glasbo.

Čimbolj temačno,

tembolj privlačno.

Leta in leta

sem vztrajal v tej pozi prosvetljenca,

prepričeval druge, da živijo v zmoti,

zaman.

Moja žlahta je še naprej vrtela polke in valčke.

Ona in ostalih dva miljona folka.

Bil sem na glasbenem begu po vsej zemlji,

obiskal sem minimalizem in dodekafonijo.

Plezal sem na kipeče vrhove ba-

rocka.

Iz mene je že govoril Zaratustra.

Toda nazadnje sem se vrnil domov,

Na Golico

skesan in objokan kot izgubljeni sin:

bratje! poveselite in vzradostite se,

zakaj bil sem že mrtev in sem oživel,

izgubljen sem bil in sem se našel.

Matej Krevs