Kresnice svetijo nad trato,

v najkrajših junijskih nočeh,

poletje v polnem je razmahu,

poslušam čričke ob poteh.

Tja čez travnik se oziram,

da ugledalo bi te oko,

zaman te iščem tam med polji,

saj tebe níkdar več ne bo ...

Vidim senik, kjer smo sedeli, 

ko je sonce božalo poljé,

vse je cvetelo, bujno raslo,

tvoj trud spregledal ni nihče.

Takrat sem te opazovala,

skromnost, delovne dlani,

med cvetjem tvoja blaga duša,

odmislila je vse skrbi ...

Junijski poletni dan,

se vtisnil mi je v spomin,

zdaj, ko si odšla za vedno,

postal otožen je spomin.

tolminka