I.

Njegovi smolasti dotiki

so bili praviloma napoved udarcev

in prerokba vsega,

kar je sledilo potem.

Samo enkrat jo je spravil v resno zadrego.

Ni prenesel, da ga ne bi pričakala doma,

zato jo je z druženja članov pevskega zbora

odgrabil domov,

ponovil večerni ritual

in naslednji dan kleče ponavljal,

da ne bo nikoli

                          več.

 II. 

Vera in prijateljica istega imena

sta ji velevali, naj pozabi,

in je pozabila.

Čeprav nam je bilo pri verouku povedano,

da med véro in sosedovo Vêro zeva velika razlika.

V ogledalu je opažala,

kako skozi njeno lice pronica     

                                                 moder strah.

Po nekaj dnevih luščenja v globino,

so se madeži ustalili

                                   v vijolični.

Hladne barve v naravi dajejo vtis

oddaljenosti, vzbujale bi naj občutek stabilnosti

in pomirjale.

Želela si je, da bi enako obveljalo   

na platnu človeškega telesa.

Veš, mladi bi morali več poslušati

nas, stare ljudi.

S kazalcem usodno pokaže

od lica proti sencam:

V naših glavah je

                              modrost.

Najljubša barva mojega očeta je

                                                     vijolična.

V njenih odtenkih si je opremil

domačo pisarno.

 III. 

Nikoli ne bo pozabila,

kako ji je psička ob njenem sopenju

položila glavo na kolena

in v enakem ritmu zavzdihovala z njo.

Če ostaneš v njeni topli kuhinji

na kavi in dolgem pomenku, ti bo povedala,

da je njena prva vnukinja dedku nekoč,

ko se je ta nekam odpravljal,

prinesla čevlje

in ga obula sama.

Bilo je prvič, da je od ganjenosti zajokal.

Nihče ne ve, zakaj,

ampak malčica je zajokala z njim.

Babica je skozi leta dokončno ugotovila,

da ji ni žal.

Ponosna je, da je vzdržala.

Ta stavek velikokrat ponavlja,

včasih nekontrolirano.

Da je bil sicer dober človek,

na praznike pred zbranimi vnuki

pojasnjuje le sin z domačo pisarno.

Misel pospremi dolg

premolk.

Naše sape se po tihem obarvajo

                                                    vijolično.

Kot cigaretni dim

se razkadijo proti stropu

in izginejo                                                                                                                            

                   v steno.

 IV. 

Pristal je v bolnišnici

in postavili so mu diagnozo.

Žival, ki letno uklešči približno deset milijonov ljudi.

Ne glede na stadij

na tla vsakdana položi smrečje,

da zadiši po smrti.

Sirup smrekovih vršičkov pomaga pri kašlju,

njihov vonj pomirja.

Morda od tod uvod v skorajšnji patos,

stoično sprejemanje novic o smrti

naših babic in dedkov,

ki mu pravijo življenjskost.

Ko sta se vrnila iz bolnišnice,

jo je v solzah zibal na kolenih.

Bilo je drugič, da je zajokal.

Njegove ustnice so pomrmravale obžalovanja,

pele so zbegano uspavanko.

Njeno besedilo je obljubljalo,

da se bosta odslej imela lepo.

Za to nikoli

nista imela dovolj časa.

V.

Vijoličaste lise

                          v lesenem parketu

praskajo po naših stopalih,

ko previdno stopamo po njih.

Lara Božak