Živel je, kot da večno bo živel,
delal le zato, da zlato bi imel.
A na koncu gól bo šel od tod,
nikogar ne bo, ki bi rekel: bil je gospod.

Resnica je: bil je poet,
večni sanjač, ki lep videl je svet.
Ljubil zelenje, reke deroče,
družino, prijatelje, psa – še tebe mogoče?

A nikogar ni imel, da bi mu odprl atelje,
komur zaupal bi vse svoje tihe želje.
Le v njem je gorelo in tekel je pôt,
ko resnico življenja hitel delit je povsod.

Na koncu je spoznal: naj vsak ima svoj prav,
bisere sreče vsak sam v svojo skrinjo bo dal.
Čeprav nikomur več ni kazal svojega »greha«,
duša njegova, odslej polna bo smeha.

Rok Leš