Zatiskam si oči,

da moj pogled ne vidi,

kako hitro, kar je lepo,

danes se izpridi.

Veliko bolj nedolžni,

v otroštvu smo bili,

preprosti, kdaj naivni

a zrelejši vsi.

Nevarnosti povsod,

na otroke zdaj prežijo,

drugačne kot nekoč -

posledice skrbijo.

Kaj pravo je otroštvo,

kdo živeti jih uči,

drži se jih v vati,

iz rok težko spusti.

Mladost se podaljšuje,

odgovornosti več ni,

družine so razbite,

zaupanje kopni ...

Kakšni so zanamci,

ko končno dozorijo,

vzgojeni v tej družbi,

si uživati želijo.

Vse v en koš metati,

bilo bi res krivično,

kosmato vest oprati,

pa komu kdaj, pravično!

Mladi rod sprejema,

kar družba mu ponuja,

je kot odsev zrcalni,

sveta, ki ga vzgaja.

Za vrednote prave,

se potrebno je truditi,

posledice so hude,

če jih skušaš opustiti!

tolminka