To sem jaz, trava,
ki čeznjo teče reka:
Včasih vsa blatna, rjava,
včasih, kot svečana obleka.

To sem jaz, trava,
ki raste tam, sama.
Kadar kdo mimo pritava,
reče le: Dober dan, dama!

To sem jaz, trava.
Živim v blatu, ob vodi.
Ko riba mimo priplava,
z njo si želim, k svobodi.

To sem jaz, trava.
Toku sem prepuščena.
Vsak dan me vabi daljava,
a ostajam tukaj, zapuščena.

To sem jaz, trava.
Se zdim komu plevel?
Morda pa roža sanjava?
Naj ne sodi, kdor ne bi smel!

To sem jaz, trava,
ki raste ob robu sipine.
A vendar, ko pride poplava,
obstanem, saj imam korenine!

Katarina Ambrož