Kdo bo času izmeril veličino,

kdo bo stehtal srca bolečino?

Izgubljeni iščemo samotne poti,

sence šepetajo, kjer se glas izgubi.

Čakamo jutro, ki nikoli ne pride,

kot misel, ki v temi hitro zaide.

Kdaj mavrico uzrejo spet moje oči,

kdaj luč prežene sence noči?

Pravica se skriva, ko jo revež potrebuje,

se skupaj z bogastvom kot dobrina deduje,

kot barka, ki po nemirnem morju pluje, 

bolj kot je blizu, bolj se oddaljuje.

Na stari celini hiše stojijo,

v njih les prhni, se zidaki drobijo,

podira se svet v katerem živimo,

nasilno ločeni se več ne borimo.

Svet ne umre, ko vojne oživijo,

ko diktatorji nas v poslušne sužnje spremenijo,

ko lakota obilje od mize prepodi,

plačujemo za grehe preteklih dni.

Svet umre, ko sebičnost se rodi,

ko moralno integriteto družba izgubi.

grabežljivo kopičimo kar nihče ne potrebuje,

iz senc se konec neizogibno približuje.

Skrito v srcu še upanje tli,

kar umre, nekoč se ponovno rodi,

ko trpljenje človečnost v nas prebudi,

hvaležnost in skromnost spet srca naseli.

Borut Kaučič