Sinje morje poje pesem mojo,
val zaigra vsak na struno svojo.
Sončna črta se blešči na gladini,
delfini plešejo – na površju, v globini.

Ribe, bele školjke, rdeča zvezda,
galebi med bori pletejo si gnezda.
Star svetilnik jadrnicam kaže pot,
v Piranu luči, zvezde povsod.

Obzorje neskončno – vse tja do rdečega sonca,
zvečer par se objame, zasmeji se še lunca.
Škržati v borih igrajo nežno melodijo,
meni v srcu prebudijo poezijo.

Vse bi dal, da večno gledal bi te bele pene,
morje vsakič dušo mehko k sebi priklene.
Ko bi vsak uzrl te čudovite globine,
bi tam ustvaril življenja najlepše spomine.

Rok Leš