Še zmeraj sem dvajset,
urejena kot zadnji listek na mizi –
malo zmečkana, malo pomembna.
Nohti so napol pogrizeni,
v torbici pa trije računi, suha vrtnica
in žvečilni od lanskega poletja.

V sobi imam kup oblačil,
ki čakajo, da postanejo
odločitev.
Med knjigami hranim prazne ovitke čokolade,
da lahko vanje zavijem neurejenost.
Prisežem, da bom jutri pospravila.
Prisežem, da sem to že rekla.

Lasje mi štrlijo kot da jim ni mar
in res mi ni.
Ampak potem se zjutraj pogledam v ogledalo
in rečem:
"Tu sem. Še držim."
In si skuham kavo, premočno,
ker tako jo dobro čutim.

Zaljubljam se prehitro,
pozabljam imena ljudi, ki mi pišejo pesmi.
Ampak če me pokličeš ob dveh zjutraj,
bom prišla v pižami in z robčkom v žepu,
sposobna zamašiti tvoje razpoke
in te imeti rada.

Sem nered,
sem dvajset –
in to je, vsaj za zdaj,
dovolj.