Mesta brez sonca
Obstajajo mesta brez sonca.
Ljudje se napotijo proti jugu
in se prepustijo vetru.
Midve z mačko leživa na soncu,
štejeva sreče na nebu in
vsaka od naju sanja svojo miš.
Primi me za roko in skupaj
prehodiva vse pisane travnike.
Pokaži mi vršace, ki že dolgo
čakajo na naju.
Usediva se za mizo kot nekoč,
ko je stekla beseda, ki naju je
bogatila, razdvojila, pa spet pomirila.
A najine oči so utrujene in
v njih se blešči praznina.
Govori!
Pogovarjaj se z menoj.
Pogovarjajmo se med seboj.
Spomnimo se besed.
Spomnimo se vsega,
kar nas je delalo človeške.
Bodimo ponovno ljudje
in ne egoistični zasvojenci
svetlečih drog.
lepa, impresivna!
Mi dve z mačko leživa na soncu,
štejeva sreče na nebu in
vsaka od naju sanja svojo miš.
Primi me za roko in skupaj
prehodiva vse pisane travnike.
Skoraj bi rekla, da sta kar dve pesmi (ena z mačko in druga, nagovarjajoča k pogovoru) ... lepo, da si spet z nami ...
Ana
Čestitke
in ja, bili so časi , ko smo res lahko sanjali ...
... o srečah, mogoče o malo manj sijočih,
bile pa so pristne.
Imej lep dan!
Marija
Marija, se opravičujem za tako pozen odgovor in zahvalo za tvoj komentar.
Če enkrat hvala in vse lepo ti želim.
Lpb
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 20. 06. 2025 ob 08:11
- Prebrano 383 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 356.66