
Spet pokajo šipe.
V ogledalih so
neprepoznavni obrazi.
Razseljeno sovraštvo
korenini z lahkoto,
ki je nerazumljiva.
Kot je nerazumljiva
zabetoniranost pogledov
vstran.
Zato so tatovi moči tako nenasitni.
In mi ...
skupaj z njimi kopljemo grobove.
Danes njim.
Jutri vam.
Kmalu sebi.
Žal je kar preveč res, kar si zapisala Nada!
Razseljeno sovraštvo
korenini z lahkoto,
ki je nerazumljiva.
Se mi zdi, da je sovraštvo nomad, ki mu je ves svet dom.
Ja, in na žalost ima povsod odprta vrata - na stežaj ali pa priprta - konča se enako, pozdrave Nada
Ne bi se strinjal, da smo vsi brezbrižniki. Nimamo pravih vzvodov in vajeti, da bi lahko vplivali in spremenili dogodke, lahko napišemo samo pesem.
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!