Koraki se vračajo vame
Slikam zgodbo o prisegi molka
v soteski lastnih odmevov.
Kanje z ravnodušnimi očmi
spremljajo krušenje vzgibov.
Nekoč sem verjela,
da lahko poletim iz njihovih samotnih gnezd.
Sedaj pletem svoja
ob tišini hladnih studencev.
Macesni na robu se klanjajo upom,
ki ljubeče ližejo zmuzljive robove senc
sončnega vzhoda in sončnega zahoda.
Rojenice gole plešejo z volkovi,
divje otresajo svoje svetle lase.
Samo v zgodbah ob ognju
se njihova koža bledo blešči.
Začetki se znova porajajo
v travah, močvirjih, drstenju
in na koncu bolečih bližin.
Roke božajo toplo prst,
dokler se reža sonca ne zapre.
Skozi sence stopam čisto sama.
Koraki se vračajo vame
in me dvigajo v nebo.
Ko ležem v krošnje,
iz mene izleti
brenčeč roj neizrečenega.
kako zelo lepa!
Nekoč sem verjela,
da lahko poletim iz njihovih samotnih gnezd.
Sedaj pletem svoja
ob tišini hladnih studencev.
Ko ležem v krošnje,
iz mene izleti
brenčeč roj neizrečenega.
(✿ᴗ✿)
Slikovita pesem iz notranjih odmevov, ki jim pripeva zunanjost ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona Campolunghi Pegan
- 15. 06. 2025 ob 20:55
- Prebrano 345 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 211.47