Zvečer, ko se je že stemnilo,
na oknu svečo sem prižgala,
da zjutraj, ko se bo danilo,
lahko bom lučko poiskala.

Zdaj noč je in povsod temno
in ni moči, da mogla bi verjeti,
ker dobro vem, da te ne bo,
mi vsaj na oknu lučka sveti.

Nemočna pogledujem svečo,
njen plamen, tiho plapolanje.
Molila bom, za mir in srečo
in to mi bo prineslo spanje.

A zjutraj, ko se bom zbudila,
bom spet ta plamen poiskala;
v njem tebe, ki sem te ljubila.
Takrat za vse bom rekla: hvala.

Katarina Ambrož