zadnja steklenica, topla kot urin,
roke trepetajo kot molji,
polmrtvi v grlu žarnice.

ščurek leze čez rob fotografije -
odšla je.
stene dihajo plesen,
tla govorijo v trskah.

v umivalnik ščijem črno,
ki se smeji.
ogledalo razpokano, lasje padajo v šopih,
meso - karneval ran.

sosedje tulijo kot meso,
fukanje; pretepanje;
to je neprepoznavno ob štirih zjutraj.

to je to -
ura, ko se bog obrne stran,
ko cigareta dogori čez filter
in okus kovine prevzame jezik.

moja pisalni stroj strmi,
tiho, nekoristno:
kakršne so bile nekoč očetove oči.

plazim se po preprogi,
bitje.
ne človek. ne zver.
nekaj hujšega.

ura se posmehuje -
njeno tiktakanje je rezilo po kosteh.

poskušam izbruhati noč,
a obtiči,
težka kot katran, topla.

skozi okno -
nebo vijolično od modric.
pijano sonce se poskuša izpraskati noter.

prepozno.
prezgodaj.
ni izhoda.

šepetam podganam:
»bratje, nocoj večerjamo.«

zadnji verz, s krvjo napisan
na prtičku:
bil sem tukaj.

konec noči
ni konec -
le začetek
nečesa bolj lačnega.

Hors