Leskečejo se kamni na srebrni nitki
kot zvezde nad močvirjem trepetajo
vsa moja upanja obstala so v vodi plitki
pred mano, v vodi, školjke šklepetajo.

Gledam zdaj drevo na drugem bregu,
med listjem, cvetjem, so se ptice izgubile.
Doumel sem, kako se čas vrti v krogu
in zdi se mi kot Bog, ki te lahko objame.

Senca smehljaja na obrazu mojem je zastala,
omamljena od neizdržljivega pogleda nate.
Gledal sem te pod drevesom, ko si me čakala,
tvoje je srce odkrilo zame svoje karte zlate.

V oddaljeni svetlobi leskečejo se zvezde v pajčevini
slovo je tukaj in razšla se bova v bolečini.

Tomaž Jevšenak