V požrešnem večeru podredje se skriva,
ki misel vodilna hotelo je biti,
ne more pa zlogov plesnivih prikriti,
ki čas prevrtavajo. Takt se podira.
Nekoč, veš, v davnini bila je beseda,
ki v tvojih je mislih na moj zvok čakala.
In jaz sem ob tvojih pripovedih stala
na splavu nad ničem. Zdaj ton se seseda.
Čez mizo pogledam in nekaj bi rekla,
pa tisto potišano v grlu ostane.
Odmev hoče stran, ven iz samosti pekla,
a fraze podredja so vse že prebrane.
Čez list polpopisan prevleka iz stekla.
Tvoj molk zameji vse akorde izprane.

Lidija Brezavšček - kočijaž