Narisala te bom.
S svinčnikom na list papirja
te bom narisala, veš, oče.
Narisala bom tvoj obraz,
rahlo zguban, malce star
a vseeno mladosten, mlad še skoraj.
Tvoje oči v objem teh črt obraza dala bom, veš, oče,
velike, rjave oči
kot brezno, ki s toplino greje vse ljudi
greje duše, srca in nasmehe.
Tvoj nos bom dala na papir,
ja, tisti tvoj veliki nos,
zaradi katerega vsi pivski te kolegi
zbadajo, ko zardi ob kaplji alkohola.
Tvoje bujne bom lase izrisala na vrh glavé
bujne, črne lase, kakršnih bi se še ženska ne braníla.
Spoustila brke bom, ker spomnim se, kako si pikal
ko si zvečer mi dal poljub na lice,
ko prišel si z mamo me pokrit.

A tvojih rok ne bom narisala.
Ne tvojih umazanih rok, s katerimi si božal me
in mi govoril, da je prav,
da s tem nič ni narobe.
Ne bom narisala trupa, mišic
s katerimi si pod odejo me držal.
Ne, risala ne bom pod pasom,
tvojih nog tam gor ne bo,
si z njimi se prikradel k meni,
ko so spali vsi, sanjali,
zame sanj več ni bilo.

In ne, ne upam si povedati,
česa risala ne bom,
kaj ostalo bo le v meni,
kot bilo je že takrat ...

... in takrat, in takrat, in takrat ...

Dainne