naredil bom klona in ustvaril cele vojske,
ker je svet surov zrezek pod umirajočim soncem
in edino, kar se spoštuje, so številke -
številke z zobmi, številke s pestmi,
številke, ki krvavijo le črno mast.

prvi klon je prišel ven s krikom -
spolzek kot podgana iz kanalizacije,
z obrazom kot je moj, a napet čez kosti.
poimenoval sem ga NIČ.
nasmehnil se je in rekel: oče.

nekaj je bilo narobe z njegovimi očmi.
niso mežikale.
ni jim bilo treba.

zato sem naredil še enega.
in še enega.
kmalu je bila moja klet zbor hripavih pljuč,
spolzka od porodne sluzi in čudnih poželenj.

tukaj ni bilo mater.
ne boga.
samo hladen brenčeč zvok replikacijskega rezervoarja
in moji z viskijem prepojeni prsti, ki pritiskajo gumbe.

nekatere noči sedim na zložljivem stolu in jih opazujem -
svojo vojsko mene,
blede in trzajoče v utripu fluorescentnih luči.
pretepajo se v temi.
obožujejo kri.
njihovi zobje klopotajo v ritmu mojega srca.

kmalu, jim rečem.
kmalu bomo šli na površje.

nasmehnejo se z mojim nasmehom - poševnim, razpokanem,
napol blaznim od veselja poslušnosti.

sanjarim o mestu, utopljenem v mojih obrazih.
vsaka ulica zadušena z različicami mene:
umazani plašči, brazgotinirane pesti,
oči kot izpraznjeni čeki.
porušili bomo kipe.
poljubljali bomo vaše hčerke.
scali bomo v vaše vodnjake.

in ko pridejo tanki -
ko pridejo možje v uniformah, da nas ustavijo -
se bomo smejali, ker krogle ne pomenijo nič
za vojsko, ki raste hitreje, kot umira.

ne moreš me ubiti,

ko pa sem postal legija.

stari filozofi bodo pisali nove knjige
o grozi sebstva.

novice bodo to imenovale norost.

a norost je vedno bila zadnje zatočišče
človeka, ki ve preveč.

in jaz vem tole:
ko bo sonce počrnelo,
bodo moje roke tiste: okrog njegovega vratu.
in zadnji glas, ki ga boš slišal,
bo moj,
pomnožen na tisoče načinov -
kot motor, ki se noče ustaviti:

naredil bom klona
in ustvaril cele vojske.
naredil bom klona
in ustvaril cele vojske.

in še.
in še.
in še.

Hors