Ti si bil najprej samo pogled,
čisto navaden torek, preveč sonca,
malo preveč kofeina
in potem ...

Nič nisem načrtovala.
šla sem mimo tebe, kot mimo pesmi,
ki jo slučajno ujameš na radiu
in si jo potem prepevaš ves teden
ne da bi vedel zakaj.

Od takrat te nosim pod kožo
kot tatu, ki si ga nisem dala narediti,
ampak je že tam
vsakič, ko zaprem oči,
govoriš mi s tistim "hej"
in jaz sem že cela iz ognja.

Prižgal si nekaj v meni,
kar sem hotela prižgati sama,
a nikoli ni zares zagorelo –
dokler nisi rekel moje ime
kot, da ga že dolgo poznaš.

Zdaj živim vmes
med tvojim »hej« in »se vidiva«,
vsak zvok telefona je skoraj eksplozija
in vse moje misli so razmetane
kot cunje po sobi.

Ne vem, kaj to je –
ljubezen? Obsedenost?
Nekaj med letom in padcem,
ko se smejim preglasno
in me vsi gledajo,
ker si mi napisal »Pridem čez pet«.

Ampak hej,
pri dvajsetih se ne delam, da me ni.
Pri dvajsetih se ljubim do konca
in če boš hotel bežati –
bom hitrejša.
Če boš hotel ostati –
bom že tam.

Kot, da bo konec sveta.
Ker mogoče ga je.

Malna