Idealna petkova noč za smrt.

Našli bi moje truplo na jogiju,

ki je postavljen na tla,

ker sva z starejšo damo,

ki leži poleg mene, zlomila posteljo.

Okoli jogija prazne steklenice piva,

karton za pico,

na balkonu ostanki skajenih džointov.

Končam v njenih ustih, srčni infarkt.

Truplo z deset kilogrami viška,

z nasmeškom in minusom na računu.

V slogu šampionov.

Veličastna smrt.

Na pogrebu bi peli junaške pesmi,

kot da sem Goljatu prerezal vrat,

ženske bi histerično kričale ob krsti

in objokovale moj povprečni penis,

eliksir mladosti, ki je ugasnil za vedno.

Hunter Thompson bi mi zavidal tako smrt.

A ubije me le budilka

in namesto svoje ljubimke porivam vozičke s hrano po kliničnem centru

v sužnjskih cunjah,

pod katerimi odvečni kilogrami 

ne izgledajo tako jebiveterski,

ampak odbijajoče kot Quasimodova grba,

le, da jo jaz nosim spredaj.

Dvanajst ur za drobiž,

ki ga bom tako ali tako zagemblal.

Ponižno pozdravljam privlačne medicinske sestre

in hvaležen sem za masko,

da ne vidijo mojega obraza.

V tem stanju me prešine misel,

da bom najbrž umrl v polni kinodvorani,

ko si bom že med prvo reklamo

basal zadnjo pest kokic v usta

in mi bo ena ušla v sapnik.

Davil se bom kot srna v objemu anakonde

in popljuval neko seski gospodično,

ki bo sedela pred mano.

Celotna dvorana bo vstala

in gledala idiota,

ki se bo od vsega napenjanja podelal in bruhal,

ter z modrozelenim obrazom

pristal v lastnem dreku in crknil kot podgana.

Namesto junaških pesmi bom postal kafanska zgodba o posrancu.

Tema. Budilka. Nedelja. Novih dvanajst ur. 19:30.

Odvržem okove in si nadenem lahkotno majico,

stopim na zrak in pustim,

da mi spomladanski večer poje o svobodi.

S trebuhom se majeva proti domu

in se sproti ustaviva na čevapih.

Pomislim,da je čisto vseeno, kako umreš.

Ker si že mrtev.

Nobena pesem te ne bo prebudila,

nobena ženska ti ga ne dvigne več.

Ampak vseeno bi morda izbral tisto drugo smrt.

Da se še zadnjič dobro poserjem na ta svet.

Črni Kos