Počitek v glini
Odlagam pesem in gracilno hojo po prstih,
v nežnem loku zapiram svoje telo.
Z obema rokama objemam planjave,
po katerih tekajo srečne misli,
ki jih besede še niso ujele v svoje pasti.
Nekje živijo konji, ki dirjajo po travah, in nimajo imen.
Sprašujem se,
v katerem jeziku naj izgovarjam svoje molitve.
Slačim kožo, slutnje in lastne perspektive,
da gola začutim v svetu brez zrcal.
Vseeno je, koliko časov nosijo moje oči.
Gozdovi si ne bodo zapomnili korakov,
ki so se iskali v podrastju,
pred smrtjo jeseni bodo njihove zgodbe šumele
o tihih in skrivnostnih jatah neba.
Morda nekoč najdemo jamo,
v kateri je vklesano v kamen:
bogovi so si ljudi izmislili
zaradi osamljenosti svojega veličastva.
Drevo bo molčalo o roki,
ki je mehko drsela po zbujenem lubju.
In da je bil dotik nedoumljivo lep.
Šele, ko spustim veke, vem:
glinena posoda sem.
Potok si lahko odpočije v njej.
Da bi bil kao Mustank --- bi se mi zmešal od svobode, kaj šele od glinene posode ;D.
po katerih tekajo srečne misli,
ki jih besede še niso ujele v svoje pasti.
Hvala Hors, Svit in Fionapanmor za vaš odziv. :)
Lep večer, Polona.
Veličasten zaključek, na koncu nas čaka počitek.
Lp, Caki
Čestitke k pesmi tudi z moje strani,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona Campolunghi Pegan
- 08. 06. 2025 ob 17:47
- Prebrano 420 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 317.38