Utrujena, kot da bi leto za letom se stalno borila,

v boju za življenje in smrt vsak dan nastopila.

Kot gladiator v areni, v boju za preživetje,

za tistih »pet minut slave«, lovorike in cvetje.

Utrujena, kot da je moja naloga rešiti svet

in poskrbeti za cel planet.

Utrujena, da oči komaj še narazen držim,

z eno samo, a zelo močno željo,

da končno zaspim in se naspim.

Utrujena od premnogih bojev in bitk,

utrujena od iskanja izgubljenih nitk,

s katerimi bi lahko zelo lepo in veliko preprogo stkala

in jo nato celemu svetu predala.

Preprogo bi nato naprej predala,

a raje bi vsaj za trenutek na njej odležala.

Predala, kot predajam ljudem svoja dela,

nekatera globoka, druga žalostna, tretja vesela.

Utrujena je duša, utrujeno je telo,

vse v meni kliče po počitku zelo.

Na trenutke me kakšna nova misel prevzame,

prebudi iz sanj, sladke omame.

INA TAR