Takrat sem zletela visoko
Več življenj sem tkala preprogo,
iz molka in pesmi drobnih prestrašenih ptic.
Nanjo sem všila privid sanj,
ki niso bile moje.
Z nogami sem se obesila na nebo
in nihala v vetru:
gugalnica za majhne otroke,
ki so vriskali v mojih rokah;
zibelka, ki se je bala zaspati.
Ko sem se izluščila iz stroka,
je moje ime izgubilo svoj glas.
Črke so pohlevno podarile
razmočeni podlagi svojo ostrino.
Noge sem privezala na tanke nitke
in jih premikala samo toliko,
da gladina olja ni vzvalovila.
Ko so roke pričele veneti,
me je nebo odložilo.
Da naberem suhljad za ognjišče.
Da vdano zašelestim.
Takrat sem zletela visoko.
»Ali si tu, mama?«
kličejo otroci in gledajo v nebo.
Rumeni škorenjci so jim že davno pretesni.
»Tu sem,« odgovarjajo ptice.
»Ne potrebujete več imen.«
Hvala, Katarina.
Lep dan, Polona.
.jpg "Nada")
Močno sporočilna pesem! Razberem moč iluzije in moč, kako priti nazaj v realen svet.
Ko sem se izluščila iz stroka,
je moje ime izgubilo svoj glas.
Zanimiva interpretacija, Nada ... hvala ti.
Svit, pozdrav nazaj. :)
Polona
Že dolgo nisem prebrala pesmi s toliko sporočilnosti.
Mama!
<3>
LpL
Hvala, Lidija. :)
Lp, Polona
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona Campolunghi Pegan
- 04. 06. 2025 ob 22:31
- Prebrano 366 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 353.06