Ima vesolje v očeh,
svetlobo, ki ne sodi v dan.
Ponoči sliši lunin smeh,
šepet zvezd ji prekriva san.

Pravijo, da je nora,
ker ni takšna kakor vsi.
Objema jo dotik sveta,
ki v vsem življenju tiho tli.

Ne išče poti ravnih črt,
potuje po spiralah svetlobe.
Čuti življenjski načrt,
in skrivnosti pretekle dobe.

Ona je lunina hči –
Njena intuicija je odprta.
Ko vanjo vprte so oči,
ni izgubljena, ne potrta.

Če to imenujejo blaznost,
potem tako naj jim bo.
To je le njihova praznost:
Ego, ki jim polni glavo.

Ines S. Jakopanec