Radio je ugasnjen,

čista tišina,

luč ne gori,

popolna tema,

miza, ki stoji,

hmmm, več je ne bo,

radiator brni,

ampak ne vem,

zakaj in kako.

Zunaj je sonce,

pokličem ga zdaj,

oblakov več ni,

a ne vem zakaj.

Na jok mi gre

v nerojeni mesečini,

v opoju brezupa,

v nikogaršnji bližini.

Kaj naj storim,

prekratek je dan,

jočem se z njim,

jaz hočem drugam.

Bled je obraz,

so rdeče oči,

sem to sploh jaz

in moje kosti.

Ne, jokal ne bom,

prezgodaj je še,

na sprehod bom šel,

da zmigam noge.

Dan bo odšel in prišla bo noč,

v roki bom držal "tulip" cvetoč.

Nabral sem ga včeraj,

za v tvoje roke,

za tvoje objeme

in tvoje solze.

Na Svoji Poti