Na nebu luna nežno zagori,

rega v daljavi glasno govori.

Čriček balado nam poje,

še veter in netopir plešeta po svoje.

V dolini druga za drugo prižgo se luči,

pred očmi riše se slap, ki blizu buči.

Na Zemljo in dušo legel je mir,

že davno zaspal je moj nemir.

Končno ljubiti spet znam –

sebe, svet in vse kar imam.

Rad imam, kar bilo mi je skrito,

v naglici življenja v meglo zavito.

Morda sem res že star?

Morda za hrup ni več mi mar?

Dokler na Zemlji bom še migal,

vam raje zvezde bom prižigal.

Rok Leš