Med dlanmi mu spolzelo življenje v razpoko,

poiskušal ga je ujeti, a malo prepozno. 

Odšlo nekam stran, v praznino globoko, 

brez ognjemeta, a ni to grozno...

Ne bo ji balad pod oknom več pel,

roko držal na klopci za parkom. 

Čakajoč pri vodnjaku jo ob prihodu objel, 

nastavljal se zadnjim jesenskim žarkom.

Mora iti naprej, a je pozabil,

kako gre že to, biti na svetu spet sam. 

Pred sabo zlato imel, ni ga pograbil, 

odšla z drugim za zmeraj je proti goram. 

Dragon