Zadnje čase
niti ne vem, kdo sem.
Tečem za masko
ovito v plastiko
praznih plastenk.
Posuli so me s prahom
nevidne bolečine.
Ta vprašaj nikoli ne izgine
z mojega težkega vratu
zakopanega v breznu strahu.
Zadnje čase
niti ne vem, zakaj sem.
Čas mi je spletel plašč
iz koščkov razbitega življenja.
Zadnje čase pada nebo z neba.
jurij marussig