Sončni žarki trepetajo po vršacih, ki se nemo dvigujejo v jutranjo tišino. Koprenasti oblaki se zibajo nad skalami, od koder odmeva osamljen krik. Med skalnimi previsi ptica nemo jadra, zlita z modrino. Nežen vzgornik jo dviga v veličastnih lokih; njeni elegantni gibi so v sozvočju z globokimi ponori pod njo. Mir. Samo peruti, uprte v dih vetra, in oster pogled, ki reže zeleno pokrajino. Njeno gibanje je prvinsko, ujeto v objem zračnega oceana. Tu je njen dom, tu bije njeno srce. Ko se utrudi, poišče zavetje v šumečem gaju, kjer se sinje nebo zapre v krošnje dreves.
Išče svoj mir, svoje mesto v svetu, ki ga je prepustila brezmejnosti. Vdih in izdih – dih svobode v širnem nebu. Medtem ko se njeno srce umirja v objemu gora, se v daljavi že rišejo ostri robovi betonskih silhuet našega časa.

V sinjini neba
jadra na krilih vetra
samotna ptica.

francitraven