Na poti k tebi sem jokala,
zaradi vsega, ne zaradi tebe.
In veš, o tistem sem lagala,
a le zato, ker varam sebe.

Res, varam se, ker me boli,
a ne zato, da tebi lažem.
Pretežke moje so poti,
jaz pa to nerada kažem.

Jokam le, ko me ne gledaš,
ko sama sem, ko drugih ni.
In nočem, da ti to spregledaš,
zato ti rečem: Nič mi ni!

Rečem ti, saj gre, nekako,
in da bo bolje, ko ne gre.
Mogoče delam le napako,
da skrivam žalost in gorje?

Pač vem, ne moreš razumeti,
vseh mojih ran in bolečine.
Četudi bi jih mogel vzeti,
ostale bi mi brazgotine.

Zato pa jokam, ko sem sama
in rane s solzami hladim.
A tista vez, ki je med nama,
mi daje moč, da to zdržim.

Katarina Ambrož