Šivala je deklica zvezdo
oj zvezdo rdečo kot kri ...
... nad dolino zavela je pesem,
orožje osvoboditeljev
zdaj prevzetnih tiranov
nad naše dežele hrumi.

V sanjah iščem luč inteligence
a vidim le pohlep ljudi,
ki v imenu neke svobode
za njo vse živo pomori.

Poslušati sem moral zgodbe
pametnih in vsemogočnih učenjakov,
verjel, slep, v moč besed sem, nadnaravno.
Zdaj vidim jutro k nam prihaja,
ko vse zelenje izgine
in izhlapi vsa voda v trenutku
v tej deželi raja.

V vesolje paralelno moja duša sili
a naenkrat – nehote
razblini moj se svet v ognjemetu.
Rad bi živel, klečim sedaj pred svojim bogom
miru za sebe več ne prosim
le tistim ga želim,
ki otroci so od mojega telesa.

Za njih želim,
da bi ta zvezda za njih
za vekomaj sijala.

Tomaž Jevšenak