Raje odkrito priznam ...

Molčim,
ravno takrat,
ko bi moral spregovoriti.

Zadržujem dih,
da rečem,
da povem ...
besede.

Vztrajam,
kljub opustošenju,
ki se vsakodnevno zgrinja
nad življenjem.

Lahko bi bil topel človek,
ki bi stal ob razcvetenem maku,
med lično urejenimi vrstami oljk.

Lahko bi jokal,
in medtem
bi ognjene lastovke preletele neskončno prostranost morja.

Nisem človek podzemlja!

Sem ljubezen,
ki je polna globine,
vsebine
ter lirično-epske zaobseženosti stvarstva,
od gliv in drugih mikroorganizmov,
ptic,
dreves
do človeka ...

Krila,
se bodo zlepila v pričakovanja,
kot korak, ujet v svileno prejo,
ugreznjen v modrikast mesec.
Če bom zaspal,  pod njegovim oknom zagotovo prisluhnem glasbi duš prednikov in vstopim
v svet
onkraj znanega.

Če
se
skozi priprte veke
izkoreninim,
izluščim,
izpulim,
izmijem,
sem zgolj puščava.

Po prstih dDrsim po pesku,
da ne zmotim ptičjega koncerta.

Rosa se svetlika na bilkah in cvetovih.

Tišina polni zrak z mirom.

Pod mojimi stopali postaja svet vse težji, in 

nemir v duši napolni žehte z razmehčanimi občutki.

Zdaj v zemlji poiščem
prhle kosme vetra.

Pred pogledi ljudi skrijem svoja jadra.

Ugnezdim vase tih spokoj jasnine.

Zbezljajo vse krivde, vsa neurja.

Se umaknem,
minem.