Nekje drugje vznikajo mlada drevesa.

Nekje drugje otroci še vedo,

da vsaj noči nosijo svetlo odrešenje sanj. 

Krivi smo molka,

tudi ko mahamo z zastavicami svojega moštva.

Žarečih lic hranimo demone udobja.

Preštevamo mrtve na vzhodni in zahodni strani reke.

V gozdove vsekujemo brazgotine v obliki pravih imen.

Nekje je zapisano …

Ženske s pokritimi lasmi, niso ljudje.

Ženske z odkritimi lasmi, niso ljudje.

Ne-ljudje ne rojevajo ljudi. 

Ne vemo, koliko njih

nikoli ne bo sanjalo svojega jutri.

Ne vemo, koliko nas

bo v inventuri svojega obstoja

bežalo pred jedkim jokom 

zmečkanih duš.

Polona Campolunghi Pegan