Dokler on ne pride,
dolga noč gnezdi
na vzglavniku tvoje sobe.
Prosiš knjigo –
verno prijateljico –,
da ti oteži veke
in zašepeta nočno pravljico.

Odprejo se omare,
bistre misli
rišejo zaželene grafite
in jih čez prazne stene
parkirajo po snažno beli
spalni srajci –
na kratko in dolgo,
do kolen.

Dokler on ne pride,
pač čakaš na svoj način
in se skozi obrate
vračaš k tisti pesmi,
za katero se ti zdi,
da ima nekaj potenciala.
Zato jo prebereš drugič
in poskušaš še tretjič –
a ti ne uspe.

Ker zmeraj zaspiš,
ko pride on.

F2#Caki