Vsaj hliniti bi morali, kako se sence mešajo,
v srcih, kjer se zašepetane besede stiskajo kot listi,
moja polja požirajo črnilo kot poletni dež,
medtem ko matador dneva brani noč.
S pajčevinami, spletenimi iz sanj in tihih vdihov,
predstava, odigrana pod opazujočim nebom.

Ko odvežem vrv, ki me trdno drži,
jezik drsi kot lastovke v zraku,
skozi bele majske oblake, ki lebdijo in plešejo zgoraj,
vsaka misel se razkrije kot cvetni listi v vetriču.
Naše glasove najdemo skrite v tišini,
ko šepetanje cveti v nežnem dotiku sončne svetlobe.

Ne bojmo se tega, kar srce morda poje,
kajti v teh iztisnjenih besedah prebiva srce,
resnica, ki zrcali tiho milost narave
in nas uči poslušati in čutiti.
V vsakem trenutku, obarvanem s črnilom, ki ga ustvarimo,
svet, kjer si lahko upamo znova sanjati.

Tomaž Jevšenak