Na Ongru stal sem, sonce vzhajajoče

zlatilo plan je Mengeškega polja

in lične strehe rodnega podolja,

kjer sem užil veselje in težkoče

mladostnih let; tu tekle solze vroče

so fantku, ki si zbil je zob. Nevolja

zaradi aken, novega mozolja

je bitje mučila odraščajoče,

a tudi prvih najstniških poljubov

nedolžni čar. Ognjeni meč kerubov

zdaj straži vrata mojega otroštva,

ta raj brez nebeščanov in brez boštva,

pač, zame je zaprt - njega ozarja

slovesa od mladosti temna zarja.

Matej Krevs