Jasmin diši enako,

tudi ko reke zapuščajo morja

in se izlivajo v svoje izvire.

Oljke, zaprte v ograde, molčijo.

Kdo čuti dotike njihovih sanj?

Kdo boža njihovo raskavo kožo,

ko les trepeta v prebujeni pomladi?

Svet je še vedno žejen življenja.

Mačje samice, kljub grehom noči,

vztrajno hranijo svoje mladiče. 

Medene oči so zgolj obljuba,

ki pomaga vzljubiti neizbežno.

Nekoč bom resnično verjela, 

da se čisto beli cvetovi odprejo

po najtemnejših nalivih.

Takrat bom ljubila drugače.

Semena bom polagala v vlažno zemljo

in jim pela o tem, 

da nosijo v sebi drobno srce. 

Takrat mi bo vseeno,

kako nečisto je moje telo. 

Moj bog razume, 

zakaj vse molitve dišijo po dimu. 

Na oltarju zažigam les,

preden iz njega sestavijo križ.

Polona Campolunghi Pegan