Na strani smrti sem,
vse, kar je požrla,
vse, kar je razblinila,
vse, kar je razdrla,
vse, kar je končala,
je nekoč pripadalo meni.

Na strani bolečine sem,
vse, kar je šlo skoznjo,
vse, kar je v mukah rodila,
vse, kar je stoično prenesla,
vse, kar je ostalo na njenih
krvavih dlaneh, je vzela s sabo.

Na strani kaosa sem,
vse, kar nisem uredil ali
spravil v prebavljivo obliko,
vse, kar sem hotel dojeti,
pa je počilo in se sesulo v prah,
vse, kar sem mukoma gradil,
pa ni hotelo zrasti v piramido,
me bistveno določa od znotraj.

Na strani velikega Niča sem,
ker nič ni nič od tega, kar mi je
znano in ljubo, ker nič nekoč
postane vse, kar je, ker nič
je moje zavetišče, ko pozabim
svoje ime, ko hočem pozabiti
nase, ko nočem biti to, kar sem.

Na strani obupa sem,
brezno je vedno globlje od
od zemlje, ki me hvaležno
sprejema v svoje naročje
in me prekriva z zeleno
preprogo, da lažje zaspim.

Na svoji strani sem, končno
na svojem, kjer ni nobenih
poti, kjer je tema udomačila
moje oči in jih spremenila
v luči, da lahko vidim tja,
kjer me ni, enako razločno,
kot če bi od nekdaj bil.

Na strani svojega zgrešenega
rojstva sem, ki pa je vendarle
moje, zato ga ne dam nikomur
in za nobeno ceno, vzel ga
bom s sabo, ko bom odšel,
v upanju, da bom kdaj za večno
zaspati smel, ker vse, kar sem
videl, okusil in doumel, ne bi
hotel še enkrat tako boleče
doživeti, raje odidem tja,
kjer nikoli več ne boli, kjer na
moji strani ni več mojih sledi.

vidzigon